Pes je že zgodaj postal stalni spremljevalec človeka. Njegovo prvotno krdelo v divjini smo zamenjali ljudje – psi nas vidijo kot svoje krdelo, ki ga čuvajo in z nami živijo v sožitju.
Da se pes vključi v družbo človeka, ga je treba socializirati. Socializacija je razvojni proces, v katerem mladič spoznava pestro in nenehno spreminjajoče se okolje, predvsem družabno, in se nanj navaja. To obdobje se začne, ko mladič dopolni 3. tedne starosti in traja do njegovega 13. ali celo 16. tedna starosti. V tem obdobju ga zanima vsak predmet, začne se igrati z bratci in sestricami v leglu in z materjo. Tako si razvija in krepi mišice in s tem izboljšuje sposobnost gibanja. Predvsem se uči sporazumevanja s predstavniki svoje vrste ter osnovnih pravil »družabnega vedenja«, kar je nujno za življenje v skupnosti. Med družabno igro se nauči zadržati ugriz, kar psom ni prirojeno, izpopolni svoje sposobnosti za sporazumevanje s telesnimi znaki, kar je nujno za uravnavanje agresivnega vedenja pri odraslih živalih. Mladiča je potrebno že takoj začeti navajati na živali (kokoši, krave, konje), na otroke, na različna okolja, različne položaje in priložnosti. Že v zgodnji mladosti naj spozna mestni vrvež, hojo po stopnicah, prebrede naj plitev potok, kdaj naj se pelje z avtom, vlakom, avtobusom, peljimo ga mimo športnih igrišč, pašnikov… Ob tem mu pokažimo, kaj lahko počne in česa ne.
Tako kot učimo psa vedenja do ljudi, bi bilo dobro izobraziti tudi ljudi, kako naj se vedejo do psov. Pri tem mislim na ljudi, ki ne živijo z nami. Ko je pes majhen in ga peljemo na sprehod, je zelo prikupen in ni ga človeka, ki se mu ne bi vzbudila želja, da ga ne bi pobožal in stisnil k sebi. Vse lepo in prav, pes spozna, da so tuji ljudje prijazni, ni pa to dobro za psa. Ko pes odraste se zanj nič ne spremeni, za ljudi pa zelo. Psi so večji (že v prvem letu večina psov doseže velikost odraslega psa) in s tem tudi bolj strah vzbujajoči za ljudi. Ker smo ga kot majhnega naučili, da smo prijazni do njega in se bomo z njim igrali (ga božali), bo pes vedno pritekel do vsakega človeka in se bo z njim hotel igrati. Človek pa odraslega psa ni tako vesel kot mladiča in ponavadi se ga ustaši, »cvili« in verjetno tudi krili z rokami, psa odriva in se umika. Pes to našo gestikulacijo razume kot povabilo k igri in verjetno bo začel tudi skakati po nas. Odrivanje psa ima ravno nasprotni učinek, saj pes plen, ki beži še raje zasleduje, odrivanje pa sprejema in pojmuje kot igro. Če bi bil človek pri miru oziroma bi psa ignoriral, ta ne bi skočil nanj. Ljudje sicer verbalno sporočajo, da se ne želijo igrati, s telesom pa kažejo pripravljenost za igro. In za psa je govorica telesa največkrat odločilna. Zato je pomembno, da ne božamo drugih psov, vso svojo nežnost in ljubezen preusmerimo na svojega psa.
Tudi otroci vozijo svoje štirinožne pse na sprehode in skrbijo zanje, in prav je tako. S tem dobijo občutek odgovornosti. Paziti je treba, da otrok psa obvlada. Ko peljemo psa na sprehod se moramo zavedati, da se nekateri ljudje bojijo psov. Psa imejmo na povodcu, če ga pa obvladamo, ga imamo lahko spuščenega, ob srečanju z ljudmi in drugimi psi, pa ga pokličemo k sebi in naj hodi ob naši nogi. S tem se bomo izognili raznim neprijetnostim.
Zavedati se moramo da je pes človekov najboljši prijatelj, veselje, ponos in igrača. Samuel Butler je zapisal: »Največji užitek, ki ga lahko odraslemu človeku nudi samo njegov pes, je, da se lahko pred njim osmešiš, pa te zaradi tega ne bo prav nič zasmehoval, ampak bo tudi on nemudoma storil še večjo neumnost.«
